DURMITOR 2014

14.06.2014

1. dan

V soboto zvečer debatirava, kam bi se zapeljala naslednji dan. Vreme bo, tako da spakirava kopalke in nekaj oblačil in hajdi na Jadranko. Takšen je bil prvotni plan  … ampak kjer se podrejo vsi plani, se prične avantura, v najinem primeru Črnogorska.

Že v soboto zvečer si rečeva, da se bova bolj zgodaj odpravila od doma, saj bo jutro še prijetnih temperatur. A kot vedno, nama pred deveto ne uspe spakirati in zajahati v sedlo.

Postanek na Generalskem stolu, japajade, nobenega stola ni bilo, ena klopca, ta pa si tega naziva ne zasluži. :)

Cesta je bila lepa, prazna, srečala sva samo nekaj lokalnih kmetov, ki so hiteli po svojih opravilih. Čez čas se že kuhava na Jadranki, a ni prehudo, saj je cesta v najini smeri vožnje čisto prazna. Srečava dosti motoristov, a večina jih gre proti domu v nasprotni smeri.

Ob postanku v Karlobagu se pravzaprav odločiva, da najin cilj ne bo Paklenica, ampak Murter. Ko pa se pripeljeva do odcepa za Murter, namesto da bi zavila desno proti Murtru, nadaljujeva pot naravnost naprej. Še sreča, da je treba kdaj natočiti gorivo in se tako zares zaustaviva šele v Omišu in določiva nov cilj. To noč se odločiva prespati v Baški Vodi.

2. dan

21768728.jpg

Ohlajanje v ne pretoplem morju. Menda naju danes ne bo vročina zopet zdelala!

Po zajtrku in jutranji kavici se odločiva, da bi bilo škoda, če Jadranke ne prevoziva vsaj do Dubrovnika. Rečeno – odpeljano. Po cesti na nekaterih mestih še nekaj razkopavajo, vendar vožnja ni moteča.

21768730.jpg

21768729.jpg

Uuuuuuuuu kako veeeeeeeliko drevo!

Platana – Trsteno. Zasajena cca. pred 450 leti … tako piše na tabli poleg mogočnega drevesa.

Postanek ob mostu … in razgledni točki od koder je lep razgled na Dubrovnik.

Sonce neusmiljeno pripeka tako, da asfalt žari, možgani bodo kmalu na vrelišču. Le kam razmišljava, nekam na hladno … hmmm  :hmm:CG? Ja, pa se zapeljiva tja gor, menda bo res kakšno stopinjo hladneje.

Čez Klobuk in že sva v Črni Gori. Odpre se nama čudovit pogled na Slansko jezero pri Nikšiču.

Potica, ki jo je zvila mati narava.

V tunelu pred Žabljakom pa končno temperatura 14 stopinj! To je pa že znosno in prav prijetno za vožnjo. Odločiva se, da jo mimo Žabljaka mahneva kar do mosta. Spanje bova iskala kasneje. Izkoristiva še svetlobo dneva za fotkanje.

Čudna so pota gospodova … zaidejo tudi v čudne gostilne. Daleč v hribe seže roka pravice.

Češenj pa tu še ne bo tako kmalu, saj je komaj odpadlo cvetje in se šele kažejo prvi nastavki plodov.

Ker sva “nova v mestu”, k nama kmalu pripeljeta dva lokalca in nama ponujata prenočitev. Po namestitvi se odpraviva na večerjo in ob pivu premlevava dnevne vtise ter kujeva plan za naslednji dan.

3. dan

Nov dan in nova ruta! Pot naju vodi preko Trse, Crkvičkega polja, Ščepan polja na Bosansko stran. Nadaljujeva do Broda, Tjentišta, Gackega, Nevesinja v Mostar.

Nekaj utrinkov iz Nacionalnega parka Durmitor

Kot majhna otroka, včasih je tako malo potrebno za veselje – sneeeeeeeeeeeeeeeg!

Pravkar iz sedla na sedlo!

Lepote Durmitorske pokrajine. Tu se čas ustavi.

Ustavila sva se, da se malo odžejava in pojeva košček čokolade. Kar naenkrat pa se nama izza ovinka počasi približujeo krave, kiso očitno navajene kakšnega priboljška od mimoidočih. Vendar se umakneva in jih pustiva v miru pasejo naprej.

Čez celotno območje parka sva na cesti srečala samo dva italijanska motorista in lokalnega strica na mopedu (ta celo zaustavil na robu in nama prostor) ter pastirja z daljnogledom, ki je opazoval “ima li sve ovce na broju”. Cesta je bila skoraj samo najina!

Že lansko leto se mi je cesta do Tjentišta zdela zanimiva, kljub lepotnim napakam na posameznih delih in obvozu zaradi gradnje tunela Čemerno. Letos sva prevozila tudi ta nov odsek ceste s tunelom, katerega so lani pravkar pripravljali za otvoritev.

Slalom med kravami – video

Na sredini ceste je “rogati vodja”, ki nama je dovolil, da se brez težav odpeljeva mimo njegovih varovank.

Mesto Gacko       -        Trdnjava Herceg Stjepana nad Blagajem

Pri “bakici” v Mostarju.         Nekaj utrinkov iz mesta.

Povsem umirjeno in le nekaj turistov sezona se očitno še ni začela.

Mestni samohranilec čaka, če nama bo kaj ostalo od večerje.

Tole je pa žalost – sama voda. Le kje imajo :beer1: ? Pa sva ga našla ! :devil:

4. dan

Po zajtrku – s koščkom čokolade v trebuhu in mačkom v žaklju se ob sedmi uri podava na pot proti domu. Posloviva se od “bakice” in ji obljubiva, da se še vrneva.

V Jajcih pa zasedanje, po kateri poti naprej – Banja Luka ali Bihač? Brez kave ne bo šlo. Odločiva se, da jo mahneva proti Bihaču.

Kot v deželi Liliputancev.

Smeško na kozarcu ni najbolj viden, je pa zato na najinih obrazih.

V štirih dneh sva prevozila skupaj 1795 km in doživela ogromno lepih, neprecenljivih trenutkov!

Še bova šla …